11. novembra na Martinovo se mošt spremeni v vino. To je zelo pomemben praznik vinarjev, skoraj tako pomemben kot je trgatev. Pripravijo se bogate pojedine, z različnimi vrstami mesa, s pogačami, z martinovo gosjo in z vinom. Novo vino je potrebno poskusiti, kar pomeni, da je potrebno odpreti pipe na sodih. Ta praznik na podeželju zaključuje tudi jesensko delo in bi lahko bil tudi zahvalni dan za dobro letino, saj je ta svetnik zaščitnik dobre rasti.
V Podlehniku vsako leto pripravijo martinovanje z bogatim programom. Na ta dan poskrbimo za kulturni program s predstavitvijo starih običajev, pripravijo razstavo in martinovo mizo.

Letos je bilo v sklopu jesenskih prireditev TD Podlehnik že 5. kožuhanje pri družini Jus v Stanošini.
Jusovi imajo moderno in strojno opremljeno kmetijo, vendar vsako leto prav posebej posadijo njivo kroruze, ki je primerna za ročno trganje in kožuhanje. Babica Marija se potrudi in vanjo posadi nekaj zares domače koruze, da imajo v jeseni kožuhači veselje z iskanjem rdečih koruznih storžev. Ročno spravljanje koruze je že skoraj spomin na stare običaje, na jesensko opravilo v Halozah. Letos je koruza zgodaj dozorela in tako se je spravilo že pričelo in bo kaj kmalu končano, saj nas je narava obdarila z lepim jesenskim vremenom. Ko koruza primerno dozori, storže ročno potrgajo in jih s košarami znosijo na vozove ter odpeljejo domov. Na gričevnatih predelih pa še ponekod potrgano koruzo znosijo s koši domov. Zasipljejo jo v kolarnici na kup. Proti večeru pa so se kožuhači posedli na kup potrgane koruze, malo starejši in vezači pa na nizke stolčke okrog njega. Kožuhanje pa ni samo delo, je prav prijetno opravilo, ki se ga radi udeležijo poleg domačih tudi sosedje in prijatelji. Hitro mine čas ob pripovedovanju šal, ob katerih te od smeha boli trebuh. Zapele so tudi ljudske pevke in zaigrali ljudski godci Haloški veseljaki TD Podlehnik. Vse navzoče pa je pozdravil predsednik društva Milan Vidovič. Kožuhanje je pravo veselje in priložnost za veselo druženje pa še marsikaj mladina sliši od starejših, od starih pesmi, starih zgodbic do zanimivih vicev, ki privabijo na usta prešeren smeh. Ob vsem tem seveda ne manjka pijače, ob zaključku pa še pogostitev z večerjo in za posladek dišeče pečeni kostanj, brez katerega kožuhanje ne mine.

Turistično društvo se trudi vzpodbujati občane, da čim lepše urejajo domove in okolico, da bi bila prijetna očem domačinom in turistom. Na predloge občanov in upravnega odbora TD Podlehnik si je komisija ogledala domove, kmetije in poslovne objekte.
Domačini so dokazali, da znajo vsako hišo urediti v prijeten in prijazen dom za bivanje, velikokrat z zanimivimi, izvirnimi idejami in primerno zasnovo okolice, da se doma dobro počutijo.
K temu vsekakor sodi tudi okolica hiše, saj se takrat, ko vreme to dopušča radi in veliko zadržujejo zunaj. Po napornem delu se jim prileže posedanje pod krošnjami dreves ali ob bazenih, sprehodih čez trato, občudovanje nežnih popkov, ki se razvijejo v krasne cvetove.
Vrt kot tak, že dolgo nima več samo tiste osnovne funkcije, kot jo je imel nekoč. Ni le košček zemlje, na kateri gojijo zelenjavo za domače potrebe. Vedno bolj se spreminja v prostor za počitek ali razvedrilo, velikokrat zelenjavo na gredah zamenjajo za zelišča, dišavnice, jagode, maline, grmovnice in razne cvetlice.
Urejeno bivalno okolje, pa naj bo zasebno ali javno, je postalo kulturna in civilizacijska nuja.

Ocenjevanje vin

V našem kraju so bili znani po dobrih in kvalitetnih vinih že v davnih časih. Vino Mezinčan in druga vina so bila znana marsikateremu pravemu poznavalcu vin. Želimo obuditi in promovirati naša vina. Iz naših krajev zelo malo ljudi daje vina na ocenjevanje, zato želi  društvo vpeljati tradicionalno ocenjevanje vin, ki bo vsako leto v mesecu maju, saj pregovor pravi: »Ko bukev zeleni, vino dozori.«
Želimo, da naš kraj pridobi sloves, ki ga je včasih že imel. Želimo vzpodbuditi vinogradnike, da prinesejo vina na ocenjevanje in bodo tako lažje primerjali kakovost vin. To ni tekmovanje, temveč pomembno sodelovanje.
Vino je poleg kruha osnovna hrana, ki daje pogum, veselje, zdaj tolaži in razume, zdaj pregrešno zapeljuje, je zdravilo, je vzrok za prepir, razveže jezike, z njim se lažje sporazumevamo, nazdravimo sreči in uspehu.

Postavitev klopotca

Postavitev klopotca poteka ob sv. Lovrencu, ker se ga je postavljalo v teh krajih vedno v tem času.
Klopotce postavljajo kmetje v svoje vinograde, ko začne zoreti grozdje. Glas klopotca pa kljub svoji zanimivosti skriva v sebi tudi grenko stran. Ko so se iz haloških vinogradov oglasili klopotci, so gospodarji otrokom strogo prepovedali iti v vinograd. Učili so jih, da se v vsakem grozdu skriva kača, da otroci ne bi jedli grozdja in bi potem zmanjkalo vina za odrasle.
V juliju, ob sv. Jakobu pa vse tja do septembra – malih maš, postavljajo klopotce na visoke drogove. Klopotce postavljajo zato, da bi odganjali ptiče, lačne škorce in nikdar site vrabce. Le-ti se jih spočetka res boje, pozneje pa se jim privadijo. Nekateri klopotci so izredno veliki, vetrnice merijo do 4 m v dolžino. Leseni batki tolčejo po kostanjevi deski. Tak velikanski klopotec ima tudi dolg in močan rep, da ga veter obrača. Težko je tak klopotec sestaviti in postaviti. Glas takega klopotca se sliši tudi uro hoda daleč. Velik klopotec je ponos gospodarja in vse soseske.
Ob postavitvi ne manjka dobre kapljice, domače hrane in pa seveda glasu harmonike.
Tako se grozdje v miru "mehča" in čaka bratve, ki se začne septembra.
Klopotec snamejo šele po 30. oktobru. Pravijo, da ga vsi svetniki ne smejo najti na drogu. Tedaj spustijo tudi kokoši v vinograd in z njimi smejo tudi otroci v gorico.

Blagoslov mošta

Narava je povrnila človeku za njegov celoletni trud. Pridelki so spravljeni, zemlja se je umirila, pripravlja se k počitku in je polna darovanjske pripravljenosti. Podarja nam najlepše in najžlahtnejše sadove. Jesen je praznična, zato se moramo poveseliti.
Vsako leto pripravijo z domačim duhovnikom blagoslov mošta.

Čistilna akcija

Projekt Pomladansko urejanje in vzdrževanje čistega okolja je vseslovenska akcija in cilja k urejenemu in čistemu okolju, zavzetem odnosu človeka in družbe do okolja, dvigu ekološke zavesti, povezovanju turizma in naravne ter kulturne dediščine. Postalo naj bi najširše gibanje kot uvod v projekt tekmovanja Moja dežela – lepa in gostoljubna. Pobudnik, nosilec in povezovalec projekta je Turistična zveza Slovenije. K sodelovanju so vabljeni vsi v Sloveniji, da bi predvsem sebi in sosedom, s tem pa tudi turistom uredili in očistili okolje v katerem živimo, delamo, stanujemo in se družimo.
Posebej vabijo tudi vsa društva, da se akciji priključijo.

Adventni venec- velikan

Adventni čas, je čas pričakovanja, upanja, hrepenenja ter pričetek novega cerkvenega leta.
Izdelovanje venca ima bogato simboliko in govorico, je znamenje upanja in zmage.
SIMBOLIKA
Krog je najpopolnejši lik, lik brez začetka in konca, je starodavno znamenje za Boga, za njegovo popolnost in večnost. Zelenje, ki ne ovene, kaže na našo neuničljivo upanje vanj. Govori tudi o božji zvestobi, ki človeka spremlja skozi svetle in temne dni. Sveča spominja na Kristusa, ki se je imenoval luč sveta. Torej z vsako novo svečko, je vsako novo nedeljo pred božičem več luči v naših domovih in srcih.
Advent je čas, ko premišljujemo o tem, kako živimo ali pustimo, da kdo vstopi v naša srca in življenja, je čas novih sklepov in dejanj. Je čas, ko se spomnimo preteklosti, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost. Je tudi čas, ko sklenemo, kako bomo postali boljši kot doslej.

Srečanje ljudskih pevcev, godcev, plesalcev in narečnih skupin

Slovensko ljudsko izročilo je del naše kulturne dediščine, naše kulturne preteklosti, zato smo jo dolžni ohraniti rodovom, ki šele prihajajo, ne pa jo zapraviti, zavreči, pozabiti. Ljudsko izročilo je odsev naše posebne slovenske duševnosti, ki je soodločala pri oblikovanju naše zgodovine, je temelj, na katerem naj bi rasla sedanjost in prihodnost.
Iz vsebine slovenskih ljudskih pesmi, muzike in plesa odseva vsakdanjost našega človeka, njegovo gledanje na svet in življenje, njegovo mišljenje, čustvovanje in verovanje v njih je zapisan vsaj del zgodovine.
Ljudsko izročilo je nemalokrat pozabljeno, odrinjeno, vendar edino, ki je preživelo vrsto stoletij in se ohranilo vse do danes.
Druženje mlajših in starejših pevcev, godcev, igralcev in plesalcev poslušalce ter nastopajoče navdaja s prijetnim občutkom skupne pripadnosti, k domačemu vzdušju gotovo pripomore način petja, plesa in igre, ki je skorajda nismo več vajeni.
Srečanja  nazorno dokazujejo, kako globoko je bilo ljudsko petje, glasba, narečje in ples povezano z izročilom. Velika večina ljudskih pesmi opeva vesele in bridke trenutke človeškega življenja, oboje pa povezuje z vero in v njej išče odgovore ter rešitve iz stisk. Ob njih so naši predniki nabirali moči, da so zdržali in obstali. V združeni Evropi podpirajo takšne prireditve.

Trebljenje buč

Človek je nekdaj znal prisluhniti naravi, uskladiti svoje dihanje z dihanjem zemlje in z nje črpati moč. Ko je delal je delal z veliko močjo in trudom, toda znal je praznovati tudi zaključek. Znal je povabiti in obiskati soseda, sorodnika ter prijatelja. Toda v naglici življenja se vse kar pozablja. Še vedno trdo dela, kljub temu, da mu pomagajo stroji, toda pozabi na praznovanje ob koncu dela.
Zato so člani TD s predsednikom Milanom Vidovičem pričeli z obujanjem starih šeg in navad ob kmečkih delih.

Pohod

Kdor hoče užiti Haloze, se mora povzpeti po bregovih na vrhove, kjer lahko hodiš ure in ure, kjer lahko hodiš v katerem koli letnem času in vedno boš videl nekaj novega, zdaj ptico, drugič cvetlico ter srečal vedno gostoljubne domačine.